Naš mestni drevored je bil nekoč ponos našega kraja, veličastne lipe, kostanji in javorji so dajali prijetno senco sprehajalcem, pticam pa dom in zaljubljencem romantično kuliso. Toda z leti so drevesa rasla v vse smeri, veje so že ogrožale mimoidoče in električne kable.

Listje je jeseni zamašilo vsako možno odtočno cev, ena veja pa je celo zgrmela na streho mestne avtobusne postaje. Šele takrat se je mestna oblast zbudila iz večletnega spanca. Namesto, da bi poslali dva delavca z žago in lestvijo, kot je bila praksa iz preteklosti, so se tokrat odločili resno. Najeli so podjetje za višinsko obžagovanje dreves. Profesionalce z vso opremo, čeladami, plezalnimi pasovi.

Že ob sedmih zjutraj so se pripeljali. Kombi s prikolico, na kateri je bil stroj za mletje drobnih vej in dračja ter vozilo z dvižno ploščadjo. Ljudje so se ustavljali, opazovali in komentirali, kot da gre za kakšno televizijsko snemanje. Delavci so bili kot gozdni nindže, se je šepetalo med ljudmi, ko so opazovali enega izmed delavcev, ki je splezal v krošnjo kot kak veveričji super junak. Delavci podjetja za višinsko obžagovanje dreves so z neverjetno natančnostjo obžagali suhe in nevarne veje, očistili krošnje dreves ter razsvetljavo osvobodili zelenega objema. Celo neko gnezdo so prestavili na drugo drevo. Delali so s takšno skrbnostjo, da bi še bonsaj mojstri sneli kapo. Župan mesta se je samozavestno sprehodil mimo s skodelico kave v roki in razlagal, da je to pravi pristop, profesionalni pristop podjetja za višinsko obžagovanje dreves. Ko se delavci končali z delom, je mestni drevored zasijal v popolnoma novi podobi.

Ohranil je svojo veličino. Spet smo lahko videli sonce, brez strahu, da bi se zadeli v kakšno vejo. Ptice so se vrnile, senco pa so tudi še vedno bile tam, kot so morale biti. Pa čeprav so nekateri godrnjali, da bi to lahko naredili ceneje, ne pa, da so za to morali najeti podjetje za višinsko obžagovanje dreves.…