Celotna zgodba se je odvijala v senci markize, ki je bila do polovice odvita, že več kot dva tedna. Nihče ni dvigal ali spuščal markize kadar nas ni bilo doma.

Zgodba v senci ima vedno temne in svetle plati. V omenjeni zgodbi sta bila glavna junaka pajek in muha. Pajek je takoj ko je bilo mogoče razpredel svojo mrežo v senci markize in upal da bo ujel debelo muho. Vztrajno je čakal v želodcu pa mu je že pošteno krulilo. Toda muhe niti najmanjše muhe ni bilo v senco markize, kjer jo je čakala razpeta pajkova mreža. Ko je pajek že skoraj obupal, pa se je zaslišalo brenčanje.

Najprej tiho in nato vedno glasneje. Potuhnil se je saj je brenčanje obetalo dober plen. “S tem ulovom bom preskrbljen vsaj za naslednjih štirinajst dni.” si je dejal lačni pajek. Takrat je poleg brenčanja, ki ga je slišal na robu markize zagledal črno piko. Črna pika se je lenobno zibala v vetru in se mu zdaj približevala zdaj oddaljevala. Samo da je ne zmoti kakšen vonj ali senca ptice in zagotovo bo priletela v mrežo. Kar počasi pikica si je govoril pajek in še naprej opazoval muho, ki je prihajala čedalje bliže k njegovi mreži. Še zadnjič je preveril ali so vse niti njegove mreže zategnjene in pritrjene kot morajo biti. Takrat se je zgodilo, nerodno in ne s preveliko hitrostjo je muha priletela v mrežo.

Mreža se je napela, bilo je videti kot, da ne bo vzdržala nenadne obremenitve. Napela se je bolj kot je pajek pričakoval, uf ta muha je bila res velika. Nato pa je teža muhe popustila mreža se je vrnila v svoj prvotni položaj, muha je začela panično mahati s krili nogami , premetavala je svoj trup saj je postalo jasno da bo postala pajkova malica. Pajek se je hitro spustil iz svojega skrivališča in ovil muho z nitkami da se je muha vedno težje premikala. Muha je še zadnjič pogledala modro nebo, kajti vedela je da je to bil njen zadnji let, pajek pa je vedel, da v senci markize ne bo lačen vsaj štirinajst dni.