Za vikend smo se zbudili v deževno jutro. Nismo bili presenečeni, saj smo že vedeli, ker so vremenoslovci že dva dni napovedoval deževno vreme. Kljub vsemu smo lahko pojedli zajtrk na terasi in malo posedeli. Naredili smo plan dneva. Odločili smo se , da bomo malo počistili podstrešje, ker moramo pospraviti tudi letne ležalnike.

Na podstrešju je bila malo improvizirana luč na sredini prostora a po kotih se je slabo videlo, saj je bilo zaradi oblačnega in dneva še bolj temno, ker svetloba ni prehajala skozi manjšo okno. Telo prav bi nam prišla ena ročna svetilka, takšna ,da bi jo lahko nosila v žepu. Vprašala sem moža, če ve kam smo shranili stvari za šotor, ker je bila zraven tudi ročna svetilka s polnilno baterijo. Morali bi si jo pripraviti že zdavnaj oziroma bi morala biti nekje bolj na dosegu. Tudi vas ta oprema se je skrivala v kotu podstrešja, kjer svetloba ni dosegala prostora. Odločili smo se, da bomo najprej pregledali stvari, ki so bolj na osvetljenem delu podstrešja in naredili nekaj prostora za ostali del si bomo že kaj omislili. Med stvarmi na podstrešju so bile tudi takšne, ki jih ne bomo več uporabljali a imajo neko čustveno povezanost.

Ko sva prelagala stari glasbeni stolp sva se spomnila na vsemogoče stvari in obujala spomine. Prelagala sva celo polico posnetih cd s filmi in ugotovila, da jih sploh ne moremo več kje pogledat. Prišla sva do škatle v kateri so bile plošče vinilke. Tudi sva pregledale, še sva se spomnila kje je bila kakšna kupljena še v študentskih letih. Tako je minil skoraj cel dopoldan, bližal se je čas priprave kosila.

Tudi vreme se je zvedrilo in posijalo sonce. Jaz sem se lotila pripravljat kosilo, mož pa se je odločil, da bo šel do trgovine, kjer imajo svetila in bo kupil še kakšno svetilko, saj ročna svetilka pride vedno prav in lahko imamo doma tudi kakšno več na več mestih, če kdaj zmanjka tudi elektrika.